Pobuda za ustanovitev folklorne skupine se je v kulturnem društvu pojavila leta 1967. Društvo je takrat že imelo pevski zbor, tamburaše in igralce, s folklorno skupino pa bi lahko popestrili program, s katerim je društvo nastopalo. Mentorstvo sta prevzela Marija in Miha Haler , ki sta v času šolanja plesala v celjski folklorni skupini in se tam naučila plesati nekaj plesov, Miha Haler pa se je naučil spremljave na harmoniko. Skupino je sestavljalo 7 ali 8 parov, ki so se naučili belokranjske in gorenjske plese v koreografiji Tončke Maroltove . Z njimi so nastopali v Artičah, Brežicah, Leskovcu in drugih bližnjih krajih.

V tem času so v Metliki nabavili blago za belokranjske noše za plesalce in za tamburaše, ki so skupino spremljali pri plesih. Noše je brezplačno ukrojila Justika Ocvirk, plesalke in njihove mame pa so jih sešile. Usnjeni del opreme (pasove) je izdelal čevljar Franc Meserko.

Pri gorenjskih plesih je skupino na harmoniko spremljal Miha Haler. Ker pa si je skupina morala obleke sposojati v Ljubljani pri Železničarskem društvu, in jih plačati je bilo nastopov manj. Edo Gaberšek je skupino učil tudi štajerske plese, vendar pa jih ni nikoli zaplesala, sak je prišlo do porok nekaterih plesalkin je skupina razpadla. V Artičah potem nekaj let ni bilo folklorne dejavnosti.

Februarja leta 1978 pa so mladi iz mladinske organizacije izrazili željo po oživitvi folklorne skupine, za mentorstvo pa zaprosili zakonca Haler . Skupina je bila res zagnana in svoj prvi nastop je imela spomladi leta 1978 na kresovanju v Artičah. S plesom >Oj, Ive pridi k nam na ples<. Ob pomoči naših krajanov je skupina nabavila in sešila tudi gorenjske noše (Henrik in Slavka Omerzu, Justika Ocvirk, Slavko Rožman in Jože Škof). Skupina je nastopala na vseh prireditvah v Artičah (zelo pomembni so bili vsakoletni večerni koncerti ob srečanju pihalnih orkestrov Slovenije), Brežicah, Krškem, Impolci, na srečanjih Posavje pleše, v Zeleni na Hrvaškem, veliko je sodelovala s FS iz Bregane pa tudi z garnizonom v Cerkljah ob Krki.

Skupina je najvišjo raven dosegla v letih 1983 in 1984, ko je obvladala osem plesov in sicer tri belokranjske, tri gorenjske, ples iz Slavonije in splet partizanskih plesov. Svoj višek pa je skupaj z domačimi tamburaši dosegla z gostovanjem v Gevgeliji v Makedoniji in Veliki Polani v Srbiji novembra leta 1983.

V obdobju 1978 - 1984 so skupini s svojim znanjem pomagali še Meta Kozole pri postavitvi belokranjskega plesa >Sirota<, Edo Gabršek pri gorenjskem svatovskem plesu, Halid Husič pa pri plesih Slavonije in Baranje. V tem času so bile nabavljene tudi slavonske noše.

 

 

 

 

 

nazaj