KMEČKA  NOŠA  IZ  OKOLICE  BREŽIC  V  PRVI  POLOVICI
19. STOLETJA

Želja o predstavitvi avtentičnosti, ki bi na poseben način predstavljala naš kraj, je porodila idejo o rekonstrukciji znane kmečke noše iz okolice Brežic že leta 1979. Tako so se Artičani obrnili na Posavski muzej Brežice, da bi jim pomagal pri izbiri - takrat z željo, da bi v to nošo oblekli par, ki bi ga vključili v tradicionalno povorko ob vsakoletnem srečanju pihalnih orkestrov Slovenije. Po obširni raziskavi je istega leta mlada etnologinja Inja Smerdel med drugim zapisala:
» Moška noša je locirana s kapelo božjega groba v Šentlenartu pri Brežicah, ženska noša pa izvira iz mejnega področja s Hrvaško. Materiala, iz katerega so v 19. stol. izdelovali to nošo, sta bila domače platno in sukno.«  Tako sta prvo nošo na tem področju izdelala domača šivilja in krojač: Justika Ocvirk iz Arnovih sel in Slavko Rožman iz Šentlenarta. Dobili smo želeno nošo, ki smo jo vrsto let uporabljali v promocijske namene v domačem kraju v času večjih kulturnih in turističnih prireditev.
V zadnjem desetletju sta strokovni vodji naše skupine Zdravko in Zdenka Dušič želela, da bi ta komplet noše razširili na več parov, tako da bi jo lahko folklorna skupina uporabljala tudi pri svojih številnih nastopih doma in v tujini. Po pomoč sta se obrnila na Posavski muzej Brežice k dr. Ivanki Počkar, vendar kljub njeni pomoči razen štirih reprodukcij noše ni bilo mogoče najti gradiva za izdelavo brežiških kostumov. Po več letnih dogovarjanjih z
dr. Marijo Makarovič in etnomuzikologom Mirkom Ramovšem  je bila podana strokovna odločitev za rekonstrukcijo brežiških kostumov iz začetka 19.stoletja. V rekonstrukcijo sta zajeta oba oblačilna tipa brežiškega področja tega obdobja; bela ravninska noša (panonski tip) in noša okoliških hribov (alpski tip).

Tudi lokalna skupnost in Občina Brežice sta pokazali velik interes in nam pri tem izdatno finančno pomagali. Pod vodstvom dr. Marije Makarovič smo leta 2005 pričeli  z zbiranjem informacij, v letu 2006 pa nadaljevali ob strokovni pomoči gospoda Braneta Rožman in gospe Vlaste Radanovič z iskanjem primernih vzorcev blaga in krojev za izdelavo posameznih delov kostumov. Brane in Vlasta sta te kostume v letu 2007/08 tudi skrbno izdelala. Uspeli smo najti tudi izdelovalce škornjev v Ljubljani, pletiljo volnenih nogavic v Sevnici, izdelovalko klobukov v Leskovcu, izdelovalke vezenih peč v Velenju ter izdelovalca irhastih hlač v Cirkulanah pri Ptuju.

PLESI IZ OKOLICE BREŽIC

Več letna želja, da bi folklorna skupina imela tudi svoje prepoznavne kostume, se je z rekonstrukcijo in izdelavo  brežiške noše iz začetka 19. stoletja uresničila. Ker pa sami kostumi z vso svojo lepoto in izvirnostjo niso dovolj, smo morali poskrbeti še za plesno izročilo tega obdobja. Ko je gospod Mirko Ramovš, največji raziskovalec in poznavalec slovenskega ljudskega plesnega izročila, sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje, videl našo veliko zagnanost in željo, da našim zanamcem  odkrijemo oblačilno in plesno dediščino Brežic in okolice pred 200 leti, nam je z veseljem priskočil na pomoč. Tako smo v maju 2007 pripravili dvodnevno vajo, ki so se je udeležili skoraj vsi člani naše skupine.
Ure so minevale, naše noge in gibi teles pa so bili vse bolj usklajeni s tistim, kar si je zamislil gospod Ramovš. Tako smo prvi dan obvladali osnovne plesne korake za naslednje plese: Sedmokorak, Štajeriš, Tramplan, Tajč in Šotiš. Naučili smo se tudi zanimivo šaljivo pesem »Mož poseje repo« z značilnim dekliškim troglasnim petjem. Imena plesov so bila nam poznavalcem ljudskega izročila znana, a samih melodij in plesnih variant nismo slišali in videli še na nobenem seminarju niti pri nobeni drugi folklorni skupini. To pomeni, da se je gospod Ramovš za nas izredno potrudil in v svojih zapisih našel plese iz okolice Brežic samo za nas in s tem dal veliko priznanje našemu zanosu in delu. Upamo lahko, da bodo mlade generacije folklornikov znale ceniti to dejanje in da bodo z veseljem in ponosom prikazovale brežiške plese v brežiških kostumih  povsod, kjer se bodo pojavile.

Naslednji dan je sledila odrska postavitev plesov. Glede na ljudsko izročilo tega področja smo se odločili za prikaz dela običaja  Jurjevanja, ko so fantje po okoliških vaseh oznanjali prihod pomladi, gospodinje pa so jim v zahvalo dale v košaro jajca in kakšen kos slanine ali klobaso. Po končanem obhodu so si mladi pripravili zabavo zase in s tem dobili priložnost za druženje z dekleti, saj v tistih časih ni bilo vse tako dovoljeno kot je dandanes.